Laboratorijske ugotovitve
Prevod: Marko Kovačević
Uvod
Od prvega opisa virusa
gripe l. 1933 so razvili različne diagnostične načine (Webster 1998). Te
diagnostične tehnike je možno uporabiti za potrditev klinične diagnoze. V
poglavju se razpravlja o najbolj pomembnih testih tako o njihovih prednostih kot
pomanjkljivostih. Vendar ima tudi najboljši diagnostični test majhno vrednost brez kvalitetnega odvzema
vzorca in brez natančne informacije o pacientu.
Laboratorijska diagnoza
humane gripe
Ustrezni odvzem vzorca
Vzorci iz dihal
Časovna usklajenost
odvzema vzorca je zelo pomembna, vzorci iz dihal so koristni le, če se jih vzame znotraj 4 dneh od pojava
simptomov. Možno je vzeti različne vrste vzorcev iz dihal. Izpirek
iz nosu in aspirat iz nazofarinksa
kažejo boljšo občutljivost kot brisi
žrela. Pri pacientih, ki so intubirani, je možno
vzeti aspirat traheje in izpirek
iz bronha (WHO 2005a). Za teste imunofluorescence
morajo izpirki in aspirati vsebovati zadostno količino respiratornega
epitela. Vzorci brez zadostne količine celic so še vedno primerni za druge
metode, kot je hitra detekcija antigena, izolacija virusa in za reakcijo reverzne transkripcije polimeraze (RT-PCR).
Da se prepreči sušenje,
se brise transportira v transportnem gojišču za viruse.
Zaradi preprečitve
degradacije je treba vse vrste vzorcev
čim prej poslati v laboratorij. Če se pričakuje zamuda v
transportiranju, je potrebno dati transportno gojišče za viruse na led ali pa v hladilnik na temperaturo 2 - 8oC.
Vzorci krvi
Vzorci krvi (polna kri,
serum) so potrebni za serologijo protiteles (določanje prisotnosti protiteles
proti gripi). Za dokazovanje signifikantnega (najmanj štirikratnega ) porasta
specifičnih protiteles, se odvzame vzorec seruma v akutni fazi bolezni in serum
v fazi rekonvalescence, v razmaku od 14 - 21 dni.
Klinična vloga in korist laboratorijske
diagnoze
Ravnanje s pacientom
Hitra diagnoza je
pomembna, če imamo namen pričeti z zgodnjim zdravljenjem z dragimi
protivirusnimi zdravili. Da bi bila zdravila učinkovita, jih je treba začeti
dajati znotraj 48 ur od pojava simptomov (WHO 2005a). Kandidati za zgodnje
zdravljenje so pacienti z obstoječimi obolenji in pacienti s povečanim
tveganjem za nastanek resnih komplikacij (glej poglavje "Klinična
slika"). Diagnoza gripe pri starejših pacientih kaže na znatno
nevarnost tveganja za nastanek
sekundarnih bakterijskih okužb s Staphylococcus
aureusom, Haemophilus
influenzae in s Streptococcus
pneumoniae.
Poleg tega imajo hitri
testi na virus gripe vlogo v obvladovanju bolnišničnih okužb za zmanjšanje
širjenja okužbe s pacienta na pacienta ali pa z okuženega zdravstvenega osebja
na paciente, ki so v visokem tveganju. Teste je možno uporabiti tudi za diagnosticiranje
gripe pri potnikih- v pol zaprtih skupnostih, kot so pri križarjenja ali v
epidemijah (WHO 2005a).
Končna diagnoza gripe ime
prognostično vrednost pri zdravih mladih osebah, pri katerih ima bolezen kratek
in benigen potek.
Nadzor
Pri izvajanju sentinel- nadzora gripe, se uporabljajo različni testi in
kaže, da v evropski regiji ni nobene standardizacije glede njihove uporabe (Meerhoff 2004). Različne diagnostične tehnike imajo svoje
prednosti in pomanjkljivosti. Zaradi tega se za potrebe nadzora uporablja
različne teste. Hitre direktne tehnike kot je RT-PCR (Bigl
2002) ali EIA omogočajo hitro detekcijo epidemije in jih je dobro uporabljati
za ločevanje med gripo A ali B. Izolacija virusa v embrioniranih
kokošjih jajcih ali v kulturi celic se uporablja zaradi subtipizacije
virusov.Za natančno določanje hemaglutininskega in nevraminidaznega podtipa se uporablja reakcija inhibicije hemaglutinacije in
RT-PCR. Sekvencioniranje PCR produktov se uporablja
za določanje molekularne epidemiologije virusov, ki krožijo. To, skupaj s titri inhibicije hemaglitinacije med titri,
omogoča SZO, da priporoča ustrezno cepivo, ki bo z največjo verjetnostjo
ščitilo pred sevi virusov, ki so v cirkulaciji. Nadzor je pomemben tudi za
določanje javno zdravstvenih ukrepov, kajti zdravstvene posledice posameznih
epidemij in deleži cost-benefit
posameznih intervencij, kot je
cepljenje, lahko motivirajo osebe, ki odločajo o prioriteti preprečevanja
gripe.
Laboratorijski testi
Pri odločanju o tem katere teste uporabiti je treba pretehtati številne dejavnike. Pri tem je treba vzeti v obzir občutljivost, specifičnost, čas obračanja, ponovljivost, lahkotnost izvajanja in ceno testa. RT-PCR je splošno bolj občutljiv, kot je serologija in izolacija, toda kombinacija RT-PCR s serologijo, je bolj občutljiva kot kombinacija katerihkoli drugih dveh metod (Zambon 2001). Občutljivost izolacije je v veliki meri odvisna od laboratorija, v katerem se jo izvaja. Serologija kaže tendenco nižjih stroškov kot RT-PCR, toda zanjo je potrebno imeti akutni in rekonvalescenčni serum, tako da je diagnoza retrospektivna, pozna. Tradicionalni postopek izolacije zahteva čas, toda tehnike shell vial izolacije omogočajo diagnozo v 48-72 urah.
Direktne metode
Obstajajo različne metode
za detekcijo virusov gripe. Nekatere od njih, kot je encimska tehnika (EIA), so
lahko ustrezne za testiranje v bolnišničnih pogojih, druge, kot je direktna imunofluorescenca, omogočajo pripravljanje rezin in
pošiljanje fiksiranih rezin v centralni laboratorij (Allwinn
2002). RT-PCR je možno izvesti edino v dobro opremljenem laboratoriju in z
izurjenim osebjem. S temi metodami je možna detekcija gripe A in gripe B, kot
tudi razločevanje tipov (gripa A ali B). Edina direktna tehnika, ki ima
potencial za razločevanje podtipov (to je na osnovi hemaglutinina
in nevraminidaze) je RT-PCR.
Imunofluorescenca
Za direktno imunofluorescenco je potrebno potencialno okužene
respiratorne epitelne celice fiksirati na rezini.
Virusne antigene, ki so vsebovani v celici odkrijemo s pomočjo specifičnih
protiteles, ki so lahko direktno vezana na fluorescentno barvo (direktna imunofluorescenca) ali pa jih odkrijemo s pomočjo protiprotiteles vezanih na fluorescentno barvo (indirektna imunofluorescenca). V obeh primerih je to vidno s pomočjo
fluorescenčnega mikroskopa, pozitivne celice se razlikujejo po intenziteti
barve in po morfologiji fluorescenčnih delov. Direktna imunofluorescenca
omogoča, da so rezultati hitrejši, toda
na splošno je manj občutljiva kot
indirektna imunofluorescenca. Indirektna imunofluorescenca ima prednosti tudi v tem, ker je možno
uporabiti pulirane (seruma zbranega od več oseb) antiserume za ugotavljanje virusne okužbe s pomočjo enega protiprotitelesa vezanega na fluorescentno barvo (običajno
se uporablja s fluorescein izotiocianatom-konjugirana
protiprotitelesa miši,; Stevens
1969). Imunofluorescenca omogoča hitro diagnozo
vzorcev vzetih iz dihal, če je v vzorcu prisotno zadostno število epitelnih celic. Toda obstaja interindividualno
variiranje pri poročanju izvida testa imunofluorescence,
kajti interpretacija je subjektivna in
je preciznost odvisna od sposobnosti in od izkušenosti izvajalca testa.
Encimski imunski testi ali imunokromatografski testi
Pri encimskih imunskih
testih (EIA) se uporablja protitelesa proti virusnemu antigenu, ki so
združena-vezana za encim. V reakciji se inubira kromogeni substrat encima, sledi sprememba barve, ki kaže
na prisotnost virusnega antigena. Določene imunske encimske teste je možno
uporabiti ob postelji pacienta, enako kot nekatere imunokromatografske
teste (Allwinn 2002) in trajajo od 10-30 minut. Ti
hitri testi so splošno veliko dražji kot je
direktna imunofluorescenca ali pa izolacija
virusa. Občutljivost testov EIA se giblje od 64% do 78% (Allwinn
2002). Različni hitri testi lahko odkrijejo virus gripe, ne da ločijo med tipom
A ali B virusa. Določajo samo virus gripe A ali pa virus A in B, ne da
identificirajo tip virusa. Toda nobeden od teh hitrih testov ne more
razlikovati podtipov, ki okužijo ljudi (H1N1 and
H3N2) ali pa podtip ptičje gripe (FDA, 2005). Seznam hitrih testov, ki so na
tržišču je možno dobiti na naslovu: http://www.cdc.gov/flu/professionals/labdiagnosis.htm.
Reakcija transkripcije verige polimeraze
(RT-PCR)
RT-PCR je postopek s
katerim se RNA najprej spremeni v komplementarno DNA (cDNA)
in se odrezek genoma nato veča (po količini) s pomočjo primer, ki se specifično
vežejo na to ciljno mesto. S tem je omogočeno eksponencialno
večanje majhnih količin nukleinskih kislin skozi delovanje termo stabilnega
encima DNA polimeraze, kar omogoča detekcijo velike občutljivosti že minimalnih
količin virusnega genoma.
Poleg visoke
občutljivosti RT-PCR (Steininger 2002) omogoča
diferenciranje podtipov in izvajanje filogenične
analize (Allwinn 2002). Senzitivnost RT-PCR lahko
zmanjša prisotnost degradiranih delcev RNA iz prejšnjih vzorcev (Frisbie 2004). Zaradi tega je potrebno vzorce dati v
analitično obdelavo čim prej po vzorčenju.
Metode izolacije
Izolacija virusa ali kultivacija je tehnika, pri kateri se vzorec inokulira v živi sistem kulture in nato v tem sistemu odkriva prisotnost okužbe z virusom. Ker kultura povečuje količino virusa, je zaradi tega bolj senzitivna metoda, kot so to direktne metode, z izjemo RT-PCR (ki tudi uporablja povečanje). Izolacija virusa je koristna edino, če gre za živ sistem ali so celice občutljive na virus, katerega se ima namen izolirati.
Za izolacijo je potrebno hitro transportiranje vzorcev v laboratorij, kajti zamuda lahko povzroči inaktivacijo virusa (Allwinn 2002).
Kultura embrioniranih
jajc
Vzorec se vcepi v amnionsko votlino embrioniranih
kokošjih jajc starih 10-12 dni. Visoki obrodek je
možno dobiti po 3 dnevni inkubaciji (WHO 2005d).
Ta tehnika zahteva nabavo
oplojenih kokošjih jajc in posebne inkubatorje in se je v rutinski diagnostiki gripe ne uporablja
več. Vendar izolacija na jajcih omogoča pridobitev velike količine virusa in to
je zelo občutljiv sistem kultur. Referenčni laboratoriji zaradi tega
uporabljajo ta sistem za kultiviranje, da bi zagotovile visoko senzitivnost in
bi bile zmožne proizvajanja velikih zalog virusov za potrebe epidemiološkega monitoringa.
Kulture celic
Konvencionalne kulture:
Za izolacijo virusov gripe so v uporabi različne linije celic, večina jih je
sestavljena iz primarnih celic ledvic opic ter Madin-Darby celice pasjih ledvic (MDCK). Nekateri avtorji
priporočajo uporabo tripsina, ki pomaga vstop virusa v linije celic (WHO
2005d). Izolacija na konvencionalnih kulturah celic traja do 2 tedna, vendar ima visoko občutljivost. V celicah je viden citopatogeni učinek, kot so sincicijska
in intracitoplazemska bazofilna inkluzijska
telesca. Prisotnost virusa gripe se preveri s hemadsorpcijo
na rdečih krvničkah morskega prašička (Weinberg 2005)
ali z imunofluorescenco na celicah kulture. Imunofluorescenco na celicah kulture se uporablja za
tipiziranje izoliranega virusa. Imunofluorescenca
pozitivnih kultur je bolj občutljiva za detekcijo, kot je to hemadsorpcija.
Shell vial
kultura: Shell vial kultura
omogoča diagnozo v 48 urah (Allwinn 2002). To se
doseže s centrifugiranjem inokuluma na enoslojno
kulturo celic in z izvajanjem imunofluorescence, predno je opazen citopatogeni
učinek. Shell vial kultura
je manj občutljiva, kot je konvencionalna kultivacija
(Weinberg 2005).
Laboratorijske živali
V raziskovalnih
inštitucijah pogosto uporabljajo belega dihurja za model okužbe z virusi humane
gripe, vendar nimajo nobene vloge v rutinski diagnostiki.
Serologija
Serologija se nanaša na
detekcijo specifičnih protiteles proti virusu gripe v serumu (ali v telesnih
tekočinah).
S serologijo je možno
odkriti skupna protitelesa ali pa za gripo specifična protitelesa (IgG, IgA, ali IgM).
Za diagnostiko gripe
obstajajo različni serološki testi: inhibicija hemaglutinacije (HI), fiksacija komplementa (CF), encimski
testi (EIA) in indirektna imunofluorescenca.
Za diagnosticiranje
akutne gripe ima serologija zelo majhno
diagnostično vrednost. Da bi diagnosticirali akutno okužbo je potrebno dokazati
najmanj 4 kratni porast titrov
protiteles. Za to je potrebno imeti 2 vzorca seruma iz akutne faze bolezni in
iz faze rekonvalescence. Vendar ima lahko to vrednost pri diagnosticiranju nedavno
okuženih bolnikov.
Serologijo se uporablja
za ugotavljanje odgovora na cepljenje proti gripi (Prince 2003).
Serologija ima veliko
klinično vrednost pri pediatričnih pacientih, ki prej niso bili eksponirani gripi, kajti prejšnja ekspozicija lahko
povzroči odgovor z hetrolognimi protitelesi (Steininger 2002).
Inhibicija hemaglutinacije (HI)
HI tehnika je zamudna in zahteva čas za izvedbo, potrebno je več kontrol zaradi standardiziranja. Vendar so reagenti poceni in so povsod dostopni. Lahko se uporabi rdeče krvničke morskega prašička, perutnine ali človeka krvne skupine "O". Za reakcijo se uporabi 0.4- 0.5% razredčenje rdečih krvničk. Serum se najprej obdela tako, da se iz njega odstrani nespecifične hemaglutinine in inhibitorje. Nato se prej inkubira pripravek virusnega hemaglutinina, ki povzroča vidno hemaglutinacijo (običajno 4 hemaglutinacijeske enote) z dvakratno razredčenim vzorcem seruma. HI titer je titer, ki je vsebovan v najnižjem razredčenju seruma, ki še kaže inhibicijo hemaglutinacije. HI je bolj občutljiva kot je fiksacija komplementa (Julkunen 1985, Prince 2003), poleg tega je njena prednost v tem, da je bolj specifična pri razločevanju med HA podtipi (Julkunen 1985).
Fiksacija komplementa (CF)
Testi fiksacije
komplementa temeljijo na zmožnosti kompleksov antigen-protitelo, da porabijo
komplement – kar povzroča pomanjkanje komplementa, ki bi liziral
senzibilizirane ovčje eritrocite. Ti testi so zamudni
in je pri njih nujno izvajati kontrole pri vsakem postopku, toda reagenti so poceni in povsod dostopni. CF
test je manj senzitiven kot HI za diagnostiko akutne okužbe, kot tudi za
ugotavljanje imunitete po cepljenju (Prince 2003)
Encimski testi (EIA)
EIA testi so bolj
občutljivi kot sta HI ali CF tehnike (Bishai 1978, Julkunen 1985). Na razpolago so različni komercialni testi
EIA. Testi s katerimi se ugotavlja IgG in IgA so bolj
občutljivi kot testi za ugotavljanje IgM (Julkunen 1985), toda niso kazalni za akutno okužbo.
Indirektna imunofluorescenca
Indirektna imunofluorescenca ni navadno v uporabi kot metoda za
detekcijo protiteles proti gripi.
Hitri testi
Klinična vrednost diagnostičnega testa na gripo je v veliki meri odvisna od časa potrebnega za izvedbo testa. Prvi diagnostični testi, ki so nastali za potrebe diagnosticiranja gripe, so bili izolacija virusa in serološki testi. V tej fazi je bilo potrebno več kot 2 tedna, da se izključi okužba za gripo. Čeprav so shell vial testi zmanjšali čas, ki je potreben za izolacijo, to niso testi, ki so uvrščeni med hitre teste.
Razvoj direktnih testov kot je imunofluorescenca je omogočil postavitev diagnoze v nekaj urah (1 do 2 inkubaciji in postopka izpiranj). Za izvajanje testov imunofluorescence je potrebno imeti izkušene laboratorijske delavce in imunofluorescentni mikroskop.
Revolucijo v hitri diagnozi gripe je povzročil razvoj hitrih testov za antigene (večina jih deluje na principu EIA ali na principu imunokromatografije). Te tehnike omogočajo postavitev diagnoze gripe v teku 10-30 minut. Nekateri od njih so zelo enostavni, da jih na oddelkih lahko izvaja celo ne laboratorijsko osebje, temu rečemo testiranje ob postelji ali na mestu oskrbe.
RT-PCR reakcije za katere je potrebno izvajanje gel elektroforeze, so bili v začetku zelo zamudni in počasni. Z nedavno uporabo t.i. real time tehnologije je možno RT-PCR diagnostični test izvesti v približno 2 urah. Čeprav so antigenske tehnike splošno najbolj prijazne do uporabnika, je njihova pomanjkljivost, da niso občutljive, kot je to direktna imunofluorescenca, izolacija ali pa RT-PCR.
Tabela 1 primerjava značilnosti različnih testov za diagnostiko gripe.
|
Tabela 1: Primerjava značilnosti testov * |
||||
|
Test |
Občutljivost |
Čas potreben za izvedbo |
Lahkota izvedbe |
Dostopnost |
|
Direktnat detekcija |
|
|
|
|
|
Hitri testi (EIA / kromatografija) |
-2 |
+2 |
+2 |
0 |
|
Imunofluorescenca |
0 |
+1 |
+1 |
+1 |
|
Gel elektroforeza RT-PCR |
+2 |
0 |
-1 |
-2 |
|
Real-time RT-PCR |
+2 |
+1 |
-1 |
-2 |
|
Kultivacija virusa |
|
|
|
|
|
Rutinska kultivacija virusa |
+2 |
-2 |
-1 |
+2 |
|
Shell vial kultura |
+1 |
0 |
-1 |
+1 |
|
Serologija |
|
|
|
|
|
EIA |
+2 |
-2 |
+1 |
+1 |
|
Inhibicija hemaglutinacije |
+1 |
-2 |
-1 |
+2 |
|
Fisiranje komplementa |
0 |
-2 |
-2 |
+2 |
*Relativni kriterij za
ugodnost testov (5 točk ordinalne skale)
-2: telo neugodna značilnost
-1: neugodna značilnost
0: povprečna značilnost
+1: ugodna značilnost
+2: zelo ugodna značilnost
Diferencialna diagnoza gripi podobnih obolenj
Kot gripi podobni so
opisani številni različni simptomi: vročina, kašelj, zamašen nos, glavobol,
slabo počutje in bolečine v mišicah. Vendar ni jasne definicije niti enotnosti
pri uporabi termina "gripi podoben ".
Tekom epidemije so
klinični znaki vročina, kašelj, težki simptomi s strani nosu in izguba apetita
visoko prediktivni za gripo (Zambon
2001). Toda številne druge okužbe imajo lahko simptome podobne gripi. To so
lahko okužbe povzročene z virusi, bakterijami, mikoplazmo,
klamidijami in z glivicami kot tudi infestacije s paraziti. S simptomi, ki so podobni gripi, se
lahko pojavijo okužbe, ki so lahko življenjsko nevarne pri mladih in zdravih
osebah, kot so virusne hemoragične mrzlice ali pa okužbe kot je legioneloza, ki so življenjsko nevarne v tveganih skupinah
starejših oseb. Zaradi tega je pomembno zajeti široko diferencialno
diagnostiko, upoštevati anamnezo glede potovanja, poklicne izpostavljenosti,
stika z živalmi in z obolelimi osebami, zaporedje simptomov kot tudi lokalno
epidemiologijo bolezni.
Diagnoza suma okužbe
človeka s ptičjim virusom
Uvod
Največji pomen za začetek
zdravljenja in nadaljevanje dajanja ustreznih zdravil ter za obvladovanje
okužbe pri sumljivih primerih na okužbo s H5N1 ima natančno in hitro
razjasnjevanje s pomočjo laboratorijske diagnostike. Izolacijo virusa iz
vzorcev na ptičjo gripo sumljivih primerov mora izvajati specializirani
referenčni laboratorij, ki mora imeti opremo za najmanj 3. nivo biovarnosti (Biosafety Level 3).
Odvzem vzorcev
Vzorce za detekcijo ali
za izolacijo virusa je treba odvzeti znotraj 3 dni od pojava simptomov in jih
hitro transportirati v laboratorij. Za diagnosticiranje je možno odvzeti vzorce
kot so aspirat iz nazofariksa,
bris nosu, izpirek nosu, bris nazofarinksa
ali bris žrela. Toda aspirat
iz nosu je najboljši vzorec. V primerih, kadar je pacient intubiran,
je možno odvzeti transtrahealni aspirat
ali bronhoalveolarni izpirek.
Sočasno se odvzame vzorec
krvi (akutni serum) in se načrtuje odvzem rekonvalescenčnega
seruma, kar se uporabi za serološko diagnostiko (WHO 2005b).
Načini virološke diagnostike
Možno je uporabiti hitro
identifikacijo kužnega agensa, kot je virus gripe A, s pomočjo običajnih hitrih
testov za gripo, ki ločijo tipe virusov. Toda komercilani
hitri kromatografski testi imajo le 70% občutljivost za
ptičjo gripo v primerjavi z izolacijo (Yuen 2005).
Direktno diagnozo gripe povzročene s H5N1 je možno izvesti s pomočjo indirektne
imunofluorescence na respiratornih celicah, ki so
fiksirane na steklene ploščice. Uporabi se kombinacijo pula
specifičnih monoklonskih protiteles za tip gripe
A/H5, pul specifičnih monoklonskih
protiteles za tip A in za tip B, kot tudi specifična monoklonska
protitelesa A/H1 in A/H3 (na razpolago pri SZO) in proti mišja FITC za detekcijske korake. Ta tehnika omogoča hitro diferenciranje
okužbe s humano H5 gripo od ostalih tipov in podtipov gripe, toda zaradi slabe
občutljivosti ne more izključiti okužbe s H5N1. Zaradi tega sta izolacija
in/ali RT-PCR bolj občutljivi in ju je treba tudi uporabljati.
Za izolacijo virusa je
možno uporabiti embrionirana kokošja jajca, celice
pasje ledvice Madin Darby
(MDCK) ali pa celice ledvice Rhesus opice (LLC-MK2)
(de Jong 2005, Yuen 2005).
Za virus ptičje gripe A/H5 je dovoljeno uporabljati tudi druge celice kot so Hep-2 ali RD celice. Citopatološki
učinki so nespecifični in okužbo celic z virusom gripe A je potrebno ugotoviti
s pomočjo imunofluorescence za nukleoprotein.
Za subtipizacijo teh virusov je možno uporabiti HI supernatanta kulture celic, imunofuorescenco
specifično za H5 (s pomočjo monoklonskih protiteles
proti H5) ali pa RT-PCR. Obstaja masa za detekcijo H5 in N1 genov ptičje gripe
s pomočjo RT-PCR (WHO 2005c). Obstaja specifična masa za H9 (WHO 2005c)
Detekcija gripe A/H5 s
pomočjo real-time RT-PCR je hitra in visoko občutljiva metoda za diagnostiko
okužbe s H5N1 (Ng 2005).
Serologija: Pri
ozdravelih pacientih je diagnostičen 4 kratni porast titrov med akutnim in rekonvalescenčnim
serumom (Yuen 2005).
Ostale laboratorijske ugotovitve
Običajno je, da pri
zbolelih obstaja leukopenija in posebej limfopenija (kar se je pokazalo kot znak za slabo prognozo
pri zbolelih na Tajskem), trombocitopenija in zmerno
povečane transaminaze (Beigel
2005).
Novi dogodki in
bodočnost na področju diagnostike gripe
Ugotovljeno je le malo
trendov na področju diagnostike gripe. Dostopnost zdravil proti gripi, ki jih
je treba začeti dajati že pri zgodnji okužbi, da bi bila učinkovita, je
poudarila potrebo za zgodnjo diagnostiko, ki jo je spodbudil razvoj številnih
EIA ali imunokromotografskih testov, ki so zelo
enostavni za izvajanje. Vendarle je vrednost teh testov omejena zaradi nizke
občutljivosti, posebej za diagnostiko ptičje gripe.
Real-time RT-PCR nudi
visoko občutljivo in specifično možnost diagnostike. Tehnološki razvoj je
prispeval, da je real-time RT-PCR bolj dostopen, kajti inštrumenti so postali
manjši, bolj učinkoviti in bolj prijazni za porabnika. Zaradi tega je ta
tehnika že pridobila pomembnost v načrtih priprav za pandemijo, kajti laboratorijem
nudi možnost občutljive in specifične diagnostike pri primerih humane gripe.
Edina ovira za uporabo je relativno visoka cena, toda konkurenca na trgu je
omogočila boljšo dostopnost teh testov.
Zaključek
Na področju laboratorijske
diagnostike gripe imajo tehnike molekularne diagnostike vse večji pomen.
Direktni hitri testi so že postali zelo pomembno orodje za raziskovanje gripi
podobnih obolenj.
Toda izolacija virusa
vendarle ostaja pomembna posebej za referenčne laboratorije, ker je poceni, je
občutljiva in omogoča karakteriziranje virusov. Poleg
tega, za razliko od molekularnih testov, je visoko natančna in se z njo odkrije
nepričakovane nove seve.
Glavna vrednost
serologije gripe je za namene epidemiološkega raziskovanja sezonskih epidemij,
prenosa s ptic na človeka in preizkusov zdravil in preizkusov cepiv. Ima zelo
majhno vrednost za rutinsko diagnosticiranje.
Lahko zaključimo, da ima
virološka diagnostika gripe pomen za posameznega pacienta, za epidemiološko
raziskovanje in za obvladovanje okužbe. Na izbiro posameznega testa, ki bo
uporabljen, vplivajo značilnosti testa in potrebe po specifičnosti diagnostike
kot tudi preventivno medicinske potrebe.
Pozitivni diagnostični
test loči osebo z gripi podobnim obolenjem in osebo z definitivno diagnozo gripe,
ali pa loči zbolelega, ki je sumljiv na ptičjo gripo in zbolelega, pri katerem
je potrjen primer ptičje gripe.
Koristni viri na
internetu za diagnostiko gripe
http://www.cdc.gov/mmwr/preview/mmwrhtml/rr5408a1.htm
http://www.fda.gov/cdrh/oivd/tips/rapidflu.html
http://www.who.int/csr/disease/avian_influenza/guidelines/RapidTestInfluenza_web.pdf
http://www.who.int/csr/disease/avian_influenza/guidelines/humanspecimens/en/print.html
http://www.who.int/csr/disease/avian_influenza/guidelines/avian_labtests2.pdf
http://www.who.int/csr/resources/publications/influenza/whocdscsrncs20025rev.pdf
Literatura